Dolžnost svoj jezik spoštovati		

Sv. Duh je padel na vse, ki so besedo sv. Petra poslušali, ino (verni judovske postave) so se čudili slišati, da so verni veliko sort jezikov govorili. 

Vpelanje 
Ves svet je velik tempelj božji, od sončnega izhoda do zapada se njemu čast ino hvala poje, in vsaka stvar	veličestí Vsegamogočnega sveto ime. Mala ptičica (slavul) v zelenem grmi, ki ponoči milo žvrgoli; velika postojna po planinah, ki visoko pod nebom leta ino se po hribih in dolinah s svojim mogočnim krohotom glasi; – Mali pastirec, ki na paši na svojo stranščico piska, kakor grozoviten lev v puščavi, ki grozovitno rjovi, mili glas zvonov ino orgel sladko petje v sveti hiši božji, pa tudi strahoviti grom, pred katerim se zemla trese in nebo maji; – tudi črvič mali, naj ga ravno ne slišimo, kakor grilče droben po svojem jeziki Stvarnika svojga veličestí; najlepši pa človek,	kateremu je Stvarnik jezik dal, da bi mu z jezikom čast	ino hvalo pel. Lepo je slišati glasno zvone peti; – še lepše veselo orgle žvrgoleti; – najlepši je človeški
glas, s katerim poje ino govori, žaluje in se veseli; – beseda, katero mu je vsegamogočen Stvarnik dal, je najimenitneji ino največi dar milosti božje. Brez besede al’ govorjenja bi zemja žalostna puščava bila ino vsaka človeška druščina le tiho, dolgočasno zberalšče mutastih divjakov. Nikdar	ne moremo Boga dovolj zahvaliti, da nam je prelepi dar jezika dal.		

V začetki je le samo en jezik (ena beseda al’ en govor)	bil, kakor en Bog in Oče vseh; kedar so se pa ljudje pomnožili, se po sveti razširili, pa tudi pohujšali, jim je Bog pri zidanju Babilonskega turna jezik zmedel ino jim več jezikov govoriti dal; in sv. Duh je vse te jezike posvetil,	da bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala	pela, da bi vsi jeziki spoznali, da je Kristus veličeščen Sin svojega nebeškega Očeta. “Velik šum je vstal izpod neba, – ino prikazali so se razdeleni jeziki kakor iz ognja na aposteljne ino so bili napolneni vsi s sv. Duhom ino so v mnogoterih jezikah jeli govoriti, kakor jim je sv. Duh dal izgovarjati. Tudi na druge verne se je sv. Duh razlil, da so v veliko sort jezikih govorili ino visoko Boga častili.” Djanje ap. 2,1–4.
Kaj se vam zdi, al’ bi bilo boljše, da bi vsi ljudje le	samo v enem jeziku govorili? Kratko nikar! Žalostno bi bilo orgel petje, ako bi vse	piščale enako pele; dolgočasna bi bila muzika, al’ bi ne bilo več muzikalskih orodij (inštrumentov) – žalosten in dolgočasen bi bil tudi svet, naj bi vsi ljudje le v enem jeziki marnvali. Ravno tak lehko bi bilo vsegamogočnemu Bogu vsem ljudem en jezik v govorjenji dati, kakor dati aposteljnom v vseh jezikih govoriti; al’ božja previdnost in modrost tega ni storila; zato je sv. Duh na binkoštno nedelo vse	jezike posvetil, da vsak svoj jezik, v kateremu govori,	po vrednosti s hvaležnim srcom štimá, ino zanj Bogu spodobno čast ino hvalo da. To smo tudi mi storiti dolžni.	
V Evropi, v najsrečnejem deli sveta, v katerem mi živimo, so najimenitnej terji jeziki: latinski, nemški ino slovenski. Kako mormo njih prav spoznati, vam bom v prvem deli mojega govorjenja pokazal. Med vsem jezikami mora Slovencom naš materni jezik najljubši biti. Kako ga mormo k božji časti ino svojemu izveličanju prav spoštovati, bom vam drugič povedal. Bratje ino sestre moje! Slovenc bom Slovencom nove besede iz ljubezni materne govoril, v slovenskem jeziki, katerega je tudi sv. Duh aposteljnom govoriti dal. Vselej so Slovenci besedo božjo radi zvesto poslušali; zaupam, da tudi vi!	
	
I.		
Dvanajst bornih ribičov je vsegamogočen Bog izvolil ves svet preobrniti ino zveličati; in preden jih je po	široki zemli poslal, jim ni dal posvetnega bogastva ino pozemelske oblasti, ampak dve najpotrebnej nebeške reči jim je sv. Duh na binkoštno nedelo prinesel: nebeško modrost božjega nauka ino posebno lastnost vse jezike na sveti govoriti. Podal se je sv. Peter proti večeru ter je Latincom sv. Evangelij oznanoval, sv. Jakob po Judovskim in proti jutru, sv. Janez pa Grekom vesel glas nebeškega kraljestva prinesel. Sv. Andrej se je podal v polnočne kraje ter je Slovencom, našim starim zarodnikom, kakor pravijo, prvi Jezusov nauk oznanoval v našem starem slovenskem jeziki. Ko so aposteljni za sveto vero svojo kri prelili ino so za svojim gospodom Jezusom v večno zveličanje šli, so prišli drugi apostelski možje v naše kraje sveto vero Jezusovo po teh deželah razširjati ino med Slovence potrdit. Med njimi je bil na Koroškem sv. Modest, prvi škof gosposveški, kteri	še v tej stari imenitnej cerkvi počiva.	Slovenci, ki so tistikrat po celem Koroškem, Štajarskem, Krajnskem, Vogrskem, Pemskem ino Moravskem živeli, so tri imenitne kneze al’ firšte imeli, Rastislava, Svetopolka ino Kocelja, ki so sami skrbni kristjani tudi kakor dobri očetje Slovencom kakor svojim otrokom za krščansko podučenje skrbeli. Pošlejo nekoliko imenitnih možov v Carigrad	(Konštantinopel) ino prosijo grškega cesarja Mihela III., naj jim pošle zastopnih učenikov, ki bojo njihove podložne v krščanski veri po slovensko učili. Cesar odloči dva brata, modra ino vučena moža: svetega Kirila ino Metuda, ki sta v slovenske dežele prišla Slovence Boga prav spoznati, njega	spodobno častiti, pa tudi pisati ino brati učila ino sta tako Slovencom najimenitnej učenika ino aposteljna bila. Ino Slovenci so se veselili, ki so toliko božje reči v svojem slovenskem jeziki slišali. – Ali se ljubi bratje ino sestre tudi vi veselite svete božje nauke v slovenskem jeziki poslušati? – Oh veliko se najde nehvaležnih trapastih Slovencov, ki rajše nemško imajo ino se svojega maternega jezika clo sramujejo ino ne pomislijo, da je pregrešno se svojega jezika sramovati, ga zatajiti ino clo pozabiti.

1. Naš slovenji jezik je brater tistega grškega jezika, v katerem so aposteljni ino evangelisti Sveto pismo	spisali; že več tavžent let pošteni ljudje slovenj o marnvajo. Slovenski jezik je brater latinskega jezika, v katerem se še spol sveta maša služi; ino že pred tavžent letami so naši Očetje Sveto pismo v slovenskem jeziki brali, so po slovensko v hiši božji Bogu hvalo prepevali. – Za to se še zdaj pri vas sv. Evangelij v treh jezikah v cerkvi bere: po latinsko, nemško ino slovenje. Kdor se tedaj tak starega	imenitnega jezika sramuje, je podoben trapu, ki lepo pošteno oblačilo iz sebe iztrga, ki mu ga je dober oče dal, se		
po ptuje obleče in misli, da bo lepši.

2. Naš imeniten slovenji jezik se ne marnje samo po Koroškem; ni ga jezika na sveti, ki bi ga tak po širokem marnvali kakor jezik slovenji. Pojdi za jugom do morja, najšal boš po Hrovaškem, Dalmatinskem ljudi, ki slovenj govorijo kakor ti. Prehodi Vogrsko, Pemsko, Poljsko ino Moravsko deželo, povsod boš najdel svojo slovensko žlahto. Slovenji jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne pozna ino ne ve, kakšni ljudje po sveti živijo. Podoben	je tak nevednemu otroku, kteri tudi misli, da je Celovško jezero največje morje na sveti, ino da unkraj Lojbela je že konec sveta.
		
3. Je pa morebiti slovenji jezik tako grd ino nezaroblen, da bi nas moralo sram biti slovenje govoriti? – Lepe so pridige v nemškem jeziki, – pa tudi božji nauki v slovenjem jeziki lepo teko, se lehko človeških	src primejo in dober sad obrodijo. Prijetne so pesmi nemške, al’ prijetnej tud pesmi slovenske, ki se lepo gladko zlagajo in po nebeško naše srce razveselijo. Za tega del Slovenci po vseh krajih tako radi pojo. – Kdor svoj materni jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je zmedenemu pjancu podoben, ki zlato v prah potepta ino ne ve, koliko škodo si dela. Slovenji starejši, ki slovenje	znajo, pa svojih otrok kar slovenjega jezika ne učijo, so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč, slovenski jezik, zapravijo, ki so jim ga njihovi dedi izročili. Podobni so taki očetje ino matere slabim gospodarjam, ki svojo očetno gospodarstvo predajo, drugo pohištvo kupujejo, poslednjič pa večdel beraško palico najdejo. – Kar je oče dobrega od svojih starih prejel, mora svojem	sinu zapustiti, ino kar se je mati od svoje matere hvalevrednega naučila, bo tudi svoji hčeri zapustila. Materni jezik je najdražja dota, ki smo jo od svojih starih zadobili; skrbno smo ga dolžni hraniti, olepšati ino svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, katerega je nam Gospod nebes ino zemlje izročil, da bi z njim barantali ino veliko dobička storili. Kdor svoj materni slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakople; Bog bo enbart terjal ino vsi zaničuvavci svojga poštenega jezika bojo v vunajno temo potisnjeni. Oj, ljubi, lep ino pošten, slovenski materni jezik, s katerim sem prvič svojo ljubeznivo mamo ino dobrega ateja klical, v katerem so me moja mati učili Boga spoznati, v katerem sem prvobart svojega Stvarnika častil; – tebe hočem kakor najdrajži spomin svojih rajnih starejšev hvaležno spoštovati ino ohraniti, za tvojo čast ino lepoto po pameti, kolikor premorem, skrbeti; v slovenjem jeziki do svoje posledne ure Boga najrajše hvaliti; v slovenjem jeziki moje ljube brate in sestre Slovence najraje vučiti ino želim, kakor hvaležen sin moje ljube matere, da kakor je moja prva beseda slovenja bila, naj tudi moja posledn[j]a beseda slovenja bo. – Tudi vsak pošten Slovenc ravno to želi; mislim, da želite ravno to tudi vi. Kako se pa naj to po pameti zgodi, v II. deli poslušajte.		
II.		
Usmilen Bog, vsegamogočni Stvarnik je človeku dušo ino truplo dal. Truplo potrebuje poštenega oblačila,	duša pa zgovornega jezika; kar je za truplo oblačilo, to je duhu jezik ino beseda. Vi skrbite svojo telo lepo oblačiti; ali bote svoji duši pozabili pošteno govorjenje preskrbeti? Veliko starešov med vami novo šego ima svoje otroke le po novi šegi učiti, ino imajo svoj star slovenji marn celo pozabiti. Oh to je hudo delo ino velika zguba. Ravno v tem jeziki, ki so vas vaši ljubi starejši žebrati ino lepo marnvati vučili, ste dolžni tudi vi svoje otroke učiti: al’ ne, tako niste vredni dobri sini ino hčere svojih poštenih starešov biti; zakaj hudobec je, ki svojih starih ne spoštuje; – tudi oni vas kdaj po vstajenji za svoje mlajše ne bodo hotli spoznati. – Govorjenje, ki ste ga od svojih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokom kakor žlahtno lastnino (najdražje blago) zapustiti. Otroci, ki slovenje marnvati od svojih slovenjih starešev se ne naučijo, veliko premoženje zgubijo, ki se več povrniti ne da. Kolikor jezikov kdor marnvati zna, tolikov človekov velja. Boljše je, da jih slovenje marnvati naučite, kakor bi jim kapital zapustili; saj ne veste, kamo vaši otroci pridejo, al’ si ne bojo še v slovenjem jeziki kruheja služili. Tudi učeni imenitni gospodje se slovenje marnvati uče; kako nemarno bi bilo, da bi stareši vi svoj materni jezik svojih otrok ne učili, kakor so naučili vaši očetje ino matere vas. – Slovenci, ki svoj jezik malopridno zatajijo ino hočejo Nemci biti, so podobni neumnemu kmetu, ki svojo kmetiško suknjo izsleče ino gosposko nositi začne, da	potem ni gospod ne kmet. Rojen Slovenc, ki svoj narod zataji, je podoben prigreti jedi, ki nobenemu zdrava ni;		
taki človek svojega rodu žlahtne lastnosti pozabi ino se nemških slabost privadi ino je kakor preoblečen vran od vseh zaničvan.
		
2. Ne bodi vas sram da ste Slovenci; to naj bo naša čast; in naj nas naši sosedi le zaničujejo, oni ne vedo, kaj delajo. Ravno oni, ki nas zasramujejo, so tudi pred nekolkimi letmi Slovenci bili, kakor smo mi; ponemščili so se, zapravili nebeški dar slovenskega jezika ino zdaj ravno za toliko manj veljajo, za kolikor manj jezikov znajo. Ravno tak bi tudi vi ino vaši otroci v kratkih letah za enega človeka manj veljali, ako bi slovenje marnvati kar več ne znali; kar bi bila za vašo žlahto velika zguba in greh.	
	
3. Ne zaničujte ptujih jezikov ino se nemškega le skrbno učite; lepše bo vam, ki znate jezika dva, kakor Nemcam, ki znajo le samo enega. Lohkej bote si vi ino vaši otroci po sveti pomagali, ako slovenje ino nemško	zastopite in govorite. Tako bote vi dobremu zvestemu hlapcu podobni, ki je od Boga dva talenta prejel ino je z njima	dva druga pridobil. Za to ga je Gospod pohvalil ino črez veliko postavil. Al’ kedar se vi nemškega učite, al’ svoje otroke učite, nikarte, da bi svoje poštenje ino dobro vest zapravili. Veliko jih je, ki si hudobnega najprej naučijo, namreč po nemško kleti ino pa grdo marnvati. Od vsake take besede bo enkrat na sodbi odgovor. Drugi slovenji stareši na gornjem Koroškem dajo svoje otroke na Nemško med lutrane ino ne porajtajo, da otroci, mladi fantje ino dekleta, pri takih le prepogosto pravo vero zgubijo ino zapravijo dobro vest. Veliko mladenčov se na Nemškem navadi slabo živeti, predobro piti ino jesti; veliko	jih svojo nedolžnost zgubi. Oh, to je slaba šola, v kateri se za nemški jezik nedolžnost, poštenost ino večkrat clo prava krščanska vera da. “Kaj pomaga človeku, naj ves svet pridobi, naj bi vse angelske jezike govoril, ako	prave krščanske ljubezni nima in svojo dušo zgubi. – Skrbite, pošteni Slovenci, svojim otrokom za nemško besedo; al’ skrbite jim tudi za poštene ljudi, za pošteno krščansko hišo, v katero jih daste.	
	
4. Prizadevajmo si, vsaki po svojem stani, pošteno ino prav po krščansko živeti, kakor so naši prejniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega usmilenega srca; radi so potrebnim pomagali ino sosedom dobro storili. Tako še tudi zdaj po nekterih krajah drugi za drugega tako skrbijo, da med njimi nobenega ubožca	ni. Noben ne pogori, da bi mu vsi ne pomogli. Slovenci so bili od nekdaj pridni delavci, ki so polje marlivo obdelovali ino živino lepo redili; krivico komu storiti jih je bilo strah. Rajši so sami krivico trpeli. – Pokažimo tudi mi, da smo poštenih očetov pošteni sini, da naši nemški sosedi lažejo, ki nas Slovence dolžijo, da smo zaviti. – Slovenci	so od nekdaj radi Bogu služili ino so bili dobri krist-		
jani; – tudi mi ne pozabimo svojga Boga in tudi on nas ne bo zapustil. “Vsi jeziki naj spoznajo, da je Gospod Jezus Kristus v veličastvi Boga Očeta.	Fil. 2,11. Tako bomo mi dobri otroci Očeta nebeškega;		
bratje ino sestre Jezusa Kristusa, tempelj sv. Duha, ki bo pri nas vsakem prebival ino nam svoje nebeške dare delil. To je vsakemu rodu največja hvala ino čast.	
	
Sklepanje		
Ljubi Slovenci, bratje ino sestre moje! Dve reči med nami moje srce največ žalostita. Prva žalost moja je, da nas neki Nemci, naši sosedi dostibart zaničujejo. Oh, zadržimo se tak, da bomo vse časti ino hvale vredni	pred Bogom ino pred ljudmi; tako bomo gorečo voglje na glavo svojih nasprotnikov nakladali in ne bojo imeli kaj zoper nas slabega govoriti naši sovražniki. Druga žalost, ktere moje srce boli, je slaba navada	Slovencov, da se svojega rodu ino jezika sramujejo ino še marnvati po slovenje nočejo, ako jih v maternem jeziki ogovorim. O nikarte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik. Za čast svojega jezika vsak pošten mož bolj skrbi kakor pošten ženin za čast ino poštenje svoje neveste. Pred Bogom ni nobenega razločka med Nemcam ali Slovencam; vse za ljubo ima, ki njemu zvesto služijo. – Kakor se je sv. Duh v podobah velikoterih jezikov prikazal, ravno	tak naj v vseh jezikih se Bog hvali ino časti, v lepi slogi, zastopnosti ino krščanski ljubezni. Ino kakor je Bog sv. Duh vse narode ino jezike v svojo sveto Cerkev poklical, ravno tak bo tudi enkrat vse svoje zveste služabnike v svojem … večnem kraljestvi združil. –		
Tamkaj bomo, kakor sv. Janez govori, iz	vseh narodov ino jezikov, ki jih noben šteti ne	more, pred tronom božjem stali ino pred Jagnetom novo pesem peli: “Hvalo našemu Bogu ino Jagnetu,	ki je nas skoz svojo kri iz vseh narodov, jezikov in ljudstuv prikupil.” Oh, da bi tudi nas Slovencov, kakor nas je na zemli med vsemi	našmi sosedmi največi število, tudi največ tam pri Očetu nebeškemu bilo! Amen.